Novice

kritike in recenzije

Sibirska vzgoja: o redu stvari

Konteksti (Tomaž Bešter), 6. maj 2014 ― Če se prav spomnim, so bili ponedeljki. Dolgi ponedeljki na fakulteti, podprti z mnogo preveč popitih kav, ob katerih smo velikokrat rešili svet. Ob teh ponedeljkih smo se s sošolci v popoldanskih urah, ki so se običajno potegnile v večerne, praviloma zadržali na izjemnih predavanjih profesorja Božoviča. Ni bilo želje po izpuščanju predavanj, čeprav smo bili izjemno nevedni glede praktično vsega, kar nam je želel pojasniti. Verjamem, da mu ni bilo lahko. Predaval je noro težke stvari. In tam sem se tako prvič srečal s Spinozo. O njegovi misli bi se dalo razpredati na več načinov in ob mnogih priložnostih. Vendar pa sem o njegovem sistemu, s katerim je pojasnjeval in izpeljeval vse tisto kar nas obdaja, vključno z nami, dobil veliko prijetnih spominov. A če bi moral danes z eno besedo opisati Spinozo in sistem, ki ga je izpeljal v svoji Etiki, bi to ne bila substanca, ne atributi, ne afekcije. Bil bi to red. Neuničljivost matematičnega reda in nujnosti, ki iz tega sledi. (vir slike: bukla.si) Red, počiščen vseh vnanjih pritiklin in svoboda, ki črpa svoj konatus v spoznanju nujnosti. Zato je bilo branje Sibirske vzgoje še nekoliko bolj zanimivo. Prvenec Nikolaja Lilina smo v slovenskem prevodu dobili lansko leto. Gre za nekaj manj kot petsto strani v resnici napetega branja, ki ponuja vpogled v življenje skupnosti, predvsem drugačne od te, ki smo je običajno vajeni in ki nam v tej navajenosti daje skupno streho. Sibirska vzgoja je sila razburljivo čtivo, ki je razburljiva zaradi drugačnosti. Kar je povsem logično. Običajno so romani zanimivi predvsem zato, ker te sicer peljejo tja, kamor še nisi šel, pa vendarle ciljajo na to, da te z glavnim ali katerim od drugih junakov nekako speljejo v proces posvojitve. Junaka ali junakinjo posvojiš. In z njim potuješ, piješ kavo in odkrivaš svetove. Sibirska vzgoja s tem nima prav nič skupnega. Sibirska vzgoja ne bo ponudila oseb, s katerim bi se zlahka strinjali. Pa najsibo to zaradi morale, ki jo prinašajo, ali zaradi morale

Portret nekega jezikoslovca

Pogledi, 6. maj 2014 ― Po čem prepoznaš jezikoslovca? Po mreži za metulje, v katero lovi nove besede in jih občuduje z vsaj tako predanostjo kot entomolog krilate žuželke? Po debelih slovarjih, ki jih tlači v žepe ribiškega brezrokavnika? Pravzaprav jezikoslovec nima nobenega od pripomočkov, ki bi že na daleč dajali vedeti, s čim se ukvarja. Kajti biti jezikoslovec je stanje duha – ugotovitev, ob kateri dr. Ranko Bugarski, redni profesor Filozofske fakultete v Beogradu, ki je sredi aprila obiskal Ljubljano, kar zaploska od navdušenja.

Zamejena krajina slovenske umetnosti

Pogledi, 5. maj 2014 ― Večjih skupinskih predstavitev tukajšnje umetnosti zunaj naših meja je presenetljivo malo, četudi bi lahko tudi v sodobnem, »atomiziranem« času mnogoterih komunikacij odigrale svojo vlogo pri predstavljanju naše ustvarjalnosti v okoljih, kjer jo slabo poznajo, resnici na ljubo pa jo slabo poznajo tako rekoč povsod v tujini. In tudi ta razstava je v marsičem odraz naše realnosti na tem področju.

Umori na »podeželju«

Pogledi, 5. maj 2014 ― Avgust Demšar je napisal šest opevanih detektivskih romanov, v katerih je umore razreševal kriminalistični inšpektor Vrenko. V tokratni, sedmi detektivki je tega gospoda zamenjal z inšpektorjem Milošem, ki je precej drugačen od svojega predhodnika. Star je 47 let, zelo visok in ne pije alkohola, zato pa toliko raje srkne kokakolo ali jé slane kikirikije. Včasih tudi koga pretepe; ta moralno vprašljiva poteza vsaj gledalcev novejših kriminalnih serij z junaki, kakršna sta npr. Luther in Pravi detektiv, ne bo presenetila.

In beseda je meso postala

Pogledi, 3. maj 2014 ― »Zahod se je pri svojih načrtih na vzhodu Evrope globoko uštel, Rusija, katere politični vrh je potreboval močan mobilizacijski pospešek, pa je naredila točno to, kar je ves čas očitala Zahodu. Grobo se je vmešala v notranje zadeve sosede, pri tem pa pretanjeno izkoristila vso propagandistično znanje, ob tem pa še očitne taktične dosežke zadnjih let, o katerih mnogi niso niti slutili,« v kolumni za MMC piše Andrej Stopar.
Ameriški bogovi: čigava senca si pa ti

Ameriški bogovi: čigava senca si pa ti

Konteksti (Tomaž Bešter), 2. maj 2014 ― Najdlje do sebe spustim čtiva, ki se ne pretvarjajo, da mi podajajo neko impresijo doživetega osebnega dogodka. Ali, bognedaj, resnico nekega zgodovinsko odmevnega dogajanja. Takšna čtiva so kot neprijetni sogovorniki, ki si seveda zaslužijo svojih pet minut in jih lahko tudi s pridom izkoristijo, vendar pa dobri vtisi večkrat obstanejo že pri tistem prvem ti-bom-jaz-zdaj-povedal-kako-je. Zato najdlje spustim prav tiste, ki za svoje literarne izpade porabijo nekaj več ovinkov, se prepustijo toku neusmiljene domišljije in uporabijo nešteto dobrih besed, česar sam pravzaprav nikoli ne vidim kot brezglavo kopičenje avtorskih pol ali, če se le da, erupcijo avtorjevega ega. Čeprav se zavedam, da slednjega ne sme manjkati, verjamem, da gre le za tek na dolge proge. Veliko besed in opisov, pridevnikov in različnih poizkusov, da povemo isto, je tu le zato, da priznamo, da tisto nekaj, kar govori iz tebe v ustvarjanju, ne more biti povedano v hipu in preprosto. Zato naravnost obožujem metafore in fantastiko. Ker to je ustvarjanje.  Ko takšno ustvarjanje svoje predivo vleče iz mitologije, religije, starodavnosti, ki jih pomeša z novimi pravili in vedno znova nastajajočo folkloro sedanjosti, potem je jasno, da gre za poseben izdelek. Nekaj takšnega, česar se v rokah ne drži prav pogosto. In zato je temu primerna tudi izkušnja branja, kot bo tudi tale podaljšek teiste izkušnje poizkusil podati ustrezen poklon. Naj služi marsičemu, nemara predvsem v to, da v roke vzamete Neila Gaimana in njegove Ameriške bogove. vir slike: bukla.si Sprva, Ameriški bogovi so prvovrstna fantastična fikcija, ki uporabi mnogo vzvodov za to, da bralca nikoli v resnici ne pusti na miru glede tega, kje natanko v prostoru in času se nahaja. Če se ta mir zgodi, se zgodi po pomoti. In če se zdi, da se kar koli v tej knjigi zgodi po pomoti, potem ne berete prave knjige. Težko bi zapisal, ali je knjiga zahtevna ali ne. Kot tudi to, komu bi jo najprej priporočil. Pa bi jo. Najraje vsem po vrsti. A žal n
še novic